Skrivnostna so pota…

6 let sem imela, ko sem ljudi začela spraševati, v katerem znamenju so rojeni. Bolj kot njihovo ime me je zanimal horoskop. O astrologiji takrat nisem vedela nič, tudi nihče od mojih družinskih članov ali bližnjega sorodstva ne. Konec prvega razreda osnovne šole sem poznala astrološka znamenja vseh sošolcev, sošolk pa tudi njihovih staršev. Zapomnila sem si jih prvič, ko sem jih slišala.

Sredi osnovnošolskih let sem začela prebirati prve knjige tovrstnih tematik, o duhovnosti, magiji, daljnih kulturah, obredih, tudi nadnaravnih pojavih. Kar sem prebrala, mi je bilo nekako znano in domače in hotela sem vedno več, nihče ni vedel, odkod prihaja to moje zanimanje v družini ekonomistov in grafikov. »Kje ste pa njo našli?« je bila pogosta šala družinskih prijateljev, ki je takrat nisem dojela. Zame je bilo moje zanimanje samoumevno, nisem dajala pozornosti na to, da bi bilo kaj posebnega. Opazila sem samo, da mi običajne stvari niso bile blizu. Na primer nakupovalni centri, igre za punčke, odnos do stvari, materialnosti.

Težko reči, kdo je imel v mojih odraščajočih letih več preglavic, ljudje z mano ali obratno. Takrat še nisem vedela, da obstaja izvor duš in da nismo vse prvotno ustvarjene za zemljo. Šele ko sem izvedela, sem razumela, zakaj smo si ljudje med seboj tako različni, ne glede na to ali pripadamo isti družini in ali smo deležni sorodne vzgoje. Naša poslanstva se močno razlikujejo in neprecenljivo je poznati svojega. Ne spomnim se, kdaj se mi je prvič vtisnila beseda »usoda«, kdaj sem ji dala pomen. Dolga leta je bila moja smernica astrologija, veda, ki sem jo povsem sama raziskovala skozi karte ljudi, ki so mi povedali svoje podatke. Kasneje sem ugotovila, da stvari, ki sem jih videla v astroloških kartah, niso bile bistvene za to, kar sem ljudem pripovedovala. Vodil me je navdih, ki mu nisem znala dati imena.

Moje raziskovanje je potekalo med odraščanjem, druženjem, športom, prvimi ljubeznimi, večinoma nesrečnimi. A ves čas sem živela hkrati v dveh svetovih. Eden je bil zunanji, drugi pa širnih obzorij in globokih prostranstev, in ta je imel prednost – če sem hotela ali ne. Vodil me je po svojih pravilih in poteh, to je bilo moje učenje. Nikoli nisem obiskovala astrološke šole; skozi čas, različna obdobja in srečanja, sem sestavljala svojo sliko in slike drugih, dokler nisem prišla do pravega pomena, kaj je to usoda. Ta kompleksen mehanizem, poln skrivnostnih poti, je bistveni del nas vseh. Hvaležna sem izvirni sili, da mi je dala nalogo in dovolj moči ljubezni, da ga skozi svoje delo in življenje pomagam razkrivati.

So znanja, zanimanja, talenti, ki jih človek že prinese na ta svet. Ne, nismo nepopisan list, daleč od tega. Tu smo, obdarjeni z vsem kar potrebujemo, da opravimo svoje naloge. In tiste šolske niso nič, v primerjavi z življenjskimi.