V osnovni šoli smo imeli nekaj sošolcev in sošolk iz Bosne in Hercegovine. Živo, kot bi bilo včeraj, se spomnim krčevitega joka enega izmed njih, ker enostavno ni bil »dovolj dober«, da bi bil sprejet. Sošolci so ga zasmehovali, ker ni bil »naš«. »Ta južni«, »ta spodnji«… Bolelo me je kot bi bila na njegovem mestu. Nikoli nisem mogla sprejeti (raz)vrednotenja ljudi zaradi drugega porekla.
Pravkar sem na družbenem omrežju ujela pozitivno zgodbo o mladi Romkinji, zdravnici v Zagrebu. Srčni pogumni ženski, ženi in materi treh hčerk, ki je šla po isti poti kot vsak »drugačen«. Družba jih imenuje »cigoti«, z izrazom na obrazu, ki izkazuje ozkost njihovega srca in duha. Njen preboj v normalno življenje in sprejetost je bil težak, a imela je dovolj sreče ali pa dobro usodo, da je v pravih trenutkih srečala osebe, ki so prepoznali v njej več kot »pomanjkljivost« in nevrednost, ker je Romkinja. To so bile nekatere učiteljice in nekatere prijateljice. Poleg tega je imela oporo matere, ki je premogla dovolj pozitivne naravnanosti, da je razumela ovire na življenjski poti, ki jih je enostavno potrebno preiti, če hočeš naprej.
Koliko nesreče v svetu dela posploševanje in napačni zaključki, je vidno vsak dan v vsakem mediju. A kakšno škodo dela posploševanje in napačni zaključki znotraj družine, ni vidno vsem, posledice pa vsekakor so. Nenazadnje, to je borba znotraj človeka, ker ne sprejema; ki vidi slabo namesto da bi gledal dobro; ki misli slabo, kar ga dan za dnem bremeni.
V vsakem trenutku je nova priložnost za osvoboditev, da obrneš kolesje te notranje borbe, iz katere izhajajo vse druge.
V moji ekipi KompasUSODA sodeluje Sanjin Dizdarević, mladi montažer iz Bosne, ki je lani prišel na študij v Ljubljano in iskal delo, prijavil se je na razpis za delovno mesto, ki smo ga objavili. Prijavilo se je kakšnih 40 ljudi in bil je edini, ki ni govoril slovensko, a sem sprejela prav njega. Zakaj? Ker se je predstavil kot srčen mlad človek, njegov pristop je bil spoštljiv, bil je pripravljen na odgovorno delo, dokazal je kaj zna, predvsem pa pripravljenost učiti se in resnično željo po tem delovnem mestu. Zato!
Bolečino, ki jo občutim, ker je na svetu toliko neenakopravnosti, lažje prenašam s svojo podporo enakopravnosti. Koliko ljudi, ki nosi moč ljubezni, napačno označimo za najšibkejši člen. A prav ta člen preizkuša celo verigo in preizkušnje so dobre, ker utrjujejo. Kažejo resnico. Peljejo naprej.